Šokantni znanstveni podatki o škodljivosti cepiv

V Sloveniji imamo program obveznega cepljenja, pri katerem naj bi otrok od rojstva do svoje polnoletnosti prejel kar deset cepiv proti različnim boleznim. Na Inštitutu za varovanje zdravja RS trdijo, da je cepljenje otrok  varen način zaščite otroka pred posameznimi boleznimi, in poudarjajo, da s celjenjem ne zaščitimo samo svojega otroka, ampak tudi otroke, ki zaradi različnih vzrokov ne smejo biti cepljeni.

V knjigi Cepiva: so zares varna in učinkovita? avtor Neil Z. Miller, medicinski raziskovalni novinar in zagovornik naravnega ohranjanja zdravja, postavlja to trditev na laž, kajti številne raziskave potrjujejo, da ravno cepljenje zelo pogosto povzroča bolezni, proti katerim se ljudje cepijo. Po branju te knjige s šokantnimi znanstvenimi podatki iz celega sveta, se bo verjetno marsikdo vprašal kako je možno, da je cepljenje obvezno, saj bi bilo edino logično in smiselno cepljenje prepovedati. Objavljamo nekaj odlomkov iz knjige.

 
Vmešavanje v naravni potek bolezni poslabša imunski odziv otrok
 
Harold R. Buttram, dr. med.: »V preteklosti so t.i. blage otroške bolezni, kot so ošpice, mumps in rdečke, lahko imele pomembno vlogo v normalnem razvoju in krepitvi imunskega sistema otrok. Smo s cepljenjem, ki spreminja ta nekdanji vzorec, omogočili nastanek hudih kroničnih bolezni, ki se danes pojavljajo vse pogosteje? Ali celoten učinek cepljenja zavira razvoj imunskega sistema otrok? Obstajajo tehtni dokazi, ki potrjujejo, da se dogaja prav to. New York Times je 1. Decembra 1988 objavil članek dr. Johna Walkerja-Smitha, strokovnjaka za črevesne bolezni otrok, iz bolnišnice St. Bartholomew v Londonu. V tem članku poroča o visokeem povečanju obolelih za Chronovo boleznijo (ta prizadene črevo) med otroki iz vzhodne Indije, ki so odrasli v Veliki Britaniji, medtem ko je v Indiji  bolezen »zelo, zelo redka«. Dr. Walker-Smith verjame, da se imunski sistem zahodnih otrok zaradi zmanjšane izpostavljenosti mnogim otroškim infekcijam, ki bi mu to omogočile, ne razvije v močan obrambni mehanizem. Dodatne dokaze v podporo te hipoteze najdemo v poročilu iz Afganistana z naslovom Nasprotni učinki antipiretikov pri ošpicah. Poročilo razkriva, da so bili otroci, ki so imeli ošpice in so jih zdravili z antipiretiki, kot sta aspirin in tienol bolni občutno dlje, pogosteje so imeli diarejo in težave z dihali. Najbolj izjemno odkritje pa je, da so otroci z najhujšo, močno vročično obliko bolezni in z izrazitimi kožnimi izpuščaji najbolje okrevali. Čeprav so bili avtorji pri svojih ugotovitvah previdni, pa lahko sklepamo, da je vmešavanje v naravni potek bolezni pomembno zaustavilo imunske odzive otrok. Če je to res, potem predvidevamo, da ima cepivo proti ošpicam, in morda tudi druga cepiva, podoben učinek. »
 
Zdravstvene organizacije vedo za neučinkovost in nevarnost cepiv
 
Ugotovil sem, da za mnoga cepiva ni dokazov, ki bi potrdili, da zmanjšujejo pojav določene bolezni in da zagotavljajo imunost. Nekatere študije celo kažejo, da  bodo prej zboleli tisti, ki so bili cepljeni proti določeni bolezni, kot tisti, ki niso bili. In končno, mnoga cepiva niso varna. Zaradi njih je poškodovanih na tisoče otrok. Različni bolezenski napadi, zaostalost in celo smrt so le nekateri od mnogih možnih »stranskih učinkov«. Kljub tem odkritjem pa sem bil še bolj osupel, ko sem spoznal, da so mnogi vplivni posamezniki v medicini in zdravstveni industriji – vključno z vplivnimi člani Svetovne zdravstvene organizacije, Ameriškim medicinskim združenjem, Ameriško pediatrično akademijo, Zveznimi centri za nadzor in preventivo bolezni, Vladno službo za izdajanje dovoljenj za hrano in zdravila, najvplivnejše medicinske publikacije, bolnišnice, profesorji v zdravstvu, znanstveniki, mrliški ogledniki in proizvajalci cepiv – prav tako seznanjeni s temi podatki, a kaže, da med njimi vlada nekakšen tihi dogovor o zamegljevanju dejstev, zmanjševanju pomena resnice in zavajanju javnosti.
 
 
 
Zaradi cepljenja je naraslo število ljudi, ki so zboleli za polio
 
Mnoge študije dokazujejo, da cepljenje povečuje dovzetnost za polio. Ko so v 40-ih letih 20. stoletja uvedli cepivo proti davici in oslovskemu kašlju, je število primerov paralitičnega poliomelitisa izjemno naraslo. Že raziskave v prvih letih 20. stoletja so pokazale, da se paralitična oblika polia pogosto pojavi na mestu, kjer je bilo cepivo vbrizgano. New England Journal of Medicine je leta 1995 objavil študijo, ki dokazuje, da so bili otroci, ki so prejeli eno samo injekcijo cepiva, v enem mesecu po cepljenju osemkrat bolj dovzetni za bolezen kot tisti, ki niso bili cepljeni.  Zdravniki in znanstveniki, ki so bili v 50-ih letih 20. stoletja zaposleni na Državnem zdravstvenem inštitutu, so dobro vedeli, da Salkovo cepivo povzroča polio. Nekateri so odkrito izjavili, da je »kot preventivno sredstvo brez vrednosti, njegova uporaba pa je nevarna.« Odklonili so cepljenje svojih otrok. Zdravstveni direktor države Idaho je jezno izjavil: »Salkovo cepivo in njegovi proizvajalci so odgovorni za izbruh polia, ki je umoril številne državljane, mnoge pa spravil v bolnišnice.« Leta 1992 je zvezni Center za nadzor in preventivo bolezni priznal, da je živo virusno cepivo postalo glavni povzročitelj polia v Združenih državah. Po njihovih izračunih je od leta 1979 prav vsak primer polia v ZDA povzročilo oralno cepivo polia. Študije v uglednih revijah s celega sveta potrjujejo, da je polio cepivo, v katerem je virus SV-40, katalizator za mnoge vrste raka. Našli so ga pri možganskih tumorjih in levkemiji. Michele Carbone, molekularna patologinja v Medicinskem centru univerze Loyola v Chichagu, je leta 1996 odkrila SV-40 pri 38 odstotkih obolelih za kostnim rakom in pri 58 odstotkih obolelih za smrtno obliko pljučnega raka. Študija skoraj 59.000 žensk je odkrila, da so otroci mater, ki so med letoma 1959 in 1965 prejele Salkovo cepivo, obolevali za tumorjem možganov 13-krat pogosteje kot otroci mater, ki teh polio cepiv niso prejele.
 
Cepiva proti tetanusu povzročila hude okvare
 
Številne študije in poročila o posameznih obolenjih so odkrila povezavo med tetanusnim cepivom in hudimi, celo usodnimi posledicami, vključno z nevrološkimi paralitičnimi okvarami.  New England Journal of Medicine je objavil študijo, ki kaže, da ojačevalni odmerki tetanusnega cepiva povzročijo začasen padec števila T-limfocitov v krvi pod normalni nivo. Že kratkotrajno porušenje normalnih razmerij T-limfocitov je nezaželeno in lahko pri otrocih povzroči najmanj eno imunološko motnjo. Leta 1994 je ameriški Medicinski inštitut poročal o številnih anafilaktičnih reakcijah – to so hude življenjsko nevarne alergijske reakcije, ki povzročijo zatekanje ust, nezmožnost dihanja, šok, kolaps in smrt – v prvih štirih urah po cepljenju proti tetanusu. Leta 1997 je revija Epidemiology objavila študijo, v kateri so primerjali razširjenost astme in drugih alergij med necepljenimi otroki in otroki, ki so bili cepljeni proti tetanusu. Nobeden od necepljenih otrok pred dopolnjenim desetim letom starosti ni imel astmatičnih napadov niti ni potreboval svetovanja o astmi ali drugih alergijskih boleznih. Med cepljenimi otroki jih je 23 odstotkov imelo astmatične napade. Podobne razlike so opazili pri otrocih oziroma mladostnikih, starih pet in petnajst let. Leta 2000 je nova študija v Journal of Manipulative and Physiological Therapeutics potrdila prejšnje ugotovitve. Raziskavo so opravili med letoma 1988 in 1994 ter vanjo vključili podatke o skoraj 14 tisoč dojenčkih, otrocih in adolescentih, starih od dva meseca do 16 let. Otrok , ki je prejel tetanusno cepivo, je imel 50 odstotkov večje možnosti za hude alergijske reakcije, 80 odstotkov večje možnosti za sinusitis in dvakrat večje možnosti za razvoj astme. Avtorji so izračunali, da bi »pri ameriških otrocih in adolescentih lahko preprečili 50 odstotkov diagnosticiranih primerov astme (2.93 milijona), če jih ne bi cepili proti DPT in tetanusu.
 
Cepljenje proti ošpicam povečuje porast ošpic
 
Dr. William Atkinson, višji epidemiolog pri CDC je priznal,  da »je nalezljivost ošpic med cepljenimi osebami jasno dokazana. V nekaterih večjih izbruhih  /…/ je bilo med obolelimi več kot 95 odstotkov cepljenih. Raziskava, ki jo je opravila Svetovna zdravstvena organizacija, dokazuje, da je verjetnost za ošpice 15-krat večja pri tistih, ki so bili proti bolezni cepljeni, kot pri tistih, ki so jih pustili pri miru. Medicinska literatura je polna dokumentiranih primerov o neuspešnosti cepiva. Leta 1988 je bilo v ZDA 69 odstotkov vseh šolarjev, ki so oboleli za ošpicami, cepljenih. Leta 1989 je bilo med obolelimi šolarji cepljenih 89 odstotkov.  Leta 1996 se je vzorec ponovil: do izbruhov ošpic je prihajalo predvsem med otroki, ki so bili prej cepljeni. Cepivo proti ošpicam že dolgo povzroča hude nasprotne učinke, ki prizadenejo skoraj vsak telesni sestav – krvni, limfni, prebavni, kardiovaskularni, imunski, živčni, dihalni in čutilni. Nedavna študija v Lancetu je odkrila povezavo med cepivom in boleznijo črevesja. Ljudjem, ki so bili cepljeni proti ošpicam, se je v primerjavi z necepljenimi kontrolnimi osebami 2,5 krat pogosteje razvil čir na debelem črevesu in 3-krat pogosteje Chronova bolezen. Pred uvedbo cepiva so dojenčki le izjemoma obolevali za ošpicami.  Do 90-ih let 20. stoletja pa je bilo več kot 25 odstotkov vseh primerov ošpic med otroki, mlajšimi od enega leta. Vodilni v CDC priznavajo, da se bo položaj najverjetneje še poslabšal, kar pripisujejo naraščajočemu številu mater, ki so bile cepljene v 60-ih, 70-ih in 80-ih letih (ko je naravna imunost zavrta, matere ne morejo več prenesti zaščitnih protiteles na svoje otroke). Wendy Scholl pripoveduje o svoji hčerki, ki so jo cepili proti ošpicam: »Ko je bila Stacy stara 16 mesecev, je prejela cepivo proti ošpicam. Bila je vesela, zdrava in normalna deklica, radovedna in igriva, vse do desetega dne po cepljenju. Ko sem prišla v njeno sobo, je ležala plosko na trebuhu, z glavo ukrivljeno na stran. Njene oči so bile steklene in nepremične. Hropla  je in komaj dihala. Njena majhna glava je ležala v mlaki krvi, ki ji je curljala iz ust. Bili smo zgroženi, saj jo je cepivo, ki ga je dobila zato, da bi ji zagotovilo varnejše otroštvo, skoraj usmrtilo.«
 
Cepljenje proti mumpsu lahko povzroči sladkorno bolezen
 
Študije razkrivajo precejšnje število primerov mumpsa med cepljenimi osebami. Leta 1987 je bilo v izbruhu mumpsa v šolah v Memphisu 632 otrok od 769 obolelih prej cepljenih. Leta 1991 pa je bilo v izbruhu mumpsa v šolah v Tennesseeju 67 otrok od 68 (99 odstotkov) prej cepljenih. Pred uvedbo cepiva je bila večina otrok, ki je zbolela za mumpsom, mlajša od deset let. Zaradi cepljenja proti mumpsu pa zdaj namesto mlajših otrok pogosteje obolevajo najstniki. Mumps pri mlajših otrokih je blaga, nenevarna bolezen. Če zbolijo osebe višje starosti, je bolezen resnejša. Leta 1986 so raziskovalci objavili podatke o več otrocih, pri katerih se je dva do štiri tedne po cepljenju proti mumpsu razvila sladkorna bolezen. Do leta 1990 so poročali o številnih novih primerih sladkorne bolezni, ki so se pojavili v 30 dneh po cepljenju. Leta 1992 je 180 zdravnikov iz Evrope podpisalo skupno izjavo o tem, da cepivo proti mumpsu »lahko sproži nastanek sladkorne bolezni, ki se bo pokazala šele mesece po cepljenju.« Danes vlada ZDA še vedno prejema številna poročila o sladkornih boleznih, ki so se pojavile po prejemu cepiva OMR.
 
 
 
Večina zdravnikov se boji cepiva proti rdečkam
 
Ločeni študiji v Lancetu in Journal of  Infectious Diseases sta pri ženskah po cepljenju proti rdečkam odkrili »z rdečkami povezani artritis« in kronični artritis. Druga študija v Annals of the Rheumatic Diseases je pokazala, da se je pri 55 odstotkih žensk v štirih tednih po cepljenju proti rdečkam pojavil artritis. Več raziskovalcev je odkrilo korelacijo med cepivom proti rdečkam in nevrološkimi motnjami. Drugi so našli povezavo s sladkorno boleznijo. Dodatne študije so povezale cepivo proti rdečkam s sindromom kronične utrujenosti, motnjo, ki slabi imunski sistem. Pred uvedbo cepiva proti rdečkam leta 1969 je bilo med ljudmi na tisoče primerov oboleli za rdečkami. Večina otrok je zbolela in postala trajno odporna. Zaradi tega je bilo okoli 85 odstotkov odrasle populacije naravno imune. Po uvedbi cepiva so raziskovalci začeli opažati, da se primeri bolezni pojavljajo med cepljenim prebivalstvom. Serološki pregledi so potrdili, da 15 odstotkov odraslih, vključno z ženskami v rodni dobi, še vedno ni zaščitenih pred boleznijo – isti odstotek kot pred cepljenji. New England Journal of Medicine je poročal, da je tretjina celotnega bolnišničnega osebja odklonila cepljenje proti rdečkam, cepljenje je zavrnilo 81 odstotkov zdravnikov. Nedolgo za tem je Journal of American Medical Association poročal, da se 47 odstotkov zaposlenih v Univerzitetnem medicinskem centru južne Kalifornije noče podrediti cepitveni kampanji proti rdečkam, na cepljenje ni pristalo 78 odstotkov zdravnikov. Tolikšno nasprotovanje zdravnikov je vzpodbudilo dr. Roberta Mendelsohna, da je zastavil etično vprašanje: »Če se cepiva bojijo sami zdravniki, zakaj zaboga bi potem zakon smel zahtevati, da jim vi in drugi starši dovolijo cepiti vaše otroke?«
 
Cepljenje je najpogostejši vzrok za smrt dojenčkov
 
V 90-ih je prišlo do izbruhov davice v vzhodni Evropi in v novonastalih državah na področju nekdanje Sovjetske zveze. Veliko obolelih je bilo prej ustrezno cepljenih. Zaradi tega so uradne službe začele dvomiti v učinkovitost programov za cepljenje proti davici. Leta 1999 je FDA oznanila, da so bila cepiva proti davici, ki so jih otroci dobili leto prej, »preveč šibka, da bi lahko zagotavljala zaščito proti bolezni.« Leta 1986 je bilo v Kansasu prijavljenih 1300 primerov oslovskega kašlja. Med tistimi, katerih cepitveni status je bil poznan, je bilo 90 odstotkov »ustrezno« cepljenih. Med izbruhom oslovskega kašlja v Ohiu leta 1993 je 82 odstotkov obolelih mlajših otrok prejelo redne odmerke cepiva. V treh dneh po cepljenju proti oslovskemu kašlju umre sedemkrat več dojenčkov kot tistih, ki niso bili cepljeni. V nedavni znanstveni raziskavi o nenadnih, nepričakovanih smrti doječkov (NNSD) so pred in po cepljenju proti oslovskemu kašlju zapisovali, kolikokrat se je otrokom zaustavilo dihanje in kolikokrat so dihali nenormalno plitvo. Podatki jasno kažejo, da se je zaradi cepljenja izredno povečalo število skorajšnjih zastojev ali popolnega zastoja dihanja. Ti dogodki so se redno ponavljali še mesece po cepljenju. Dr. Viera Scheibner, avtorica študije, je prišla do sklepa, da je »cepljenje najpogostejši in najprepričljivejši vzrok za smrt dojenčkov.« V raziskavi 103 otrok, ki so umrli zaradi NNSD, je dr. William Torch iz medicinske fakultete Reno v Nevadi odkril, da je bilo več kot dve tretjini otrok pred smrtjo cepljenih proti oslovskemu kašlju. Izjava obupane babice Donne Gary: »Naša vnukinja Lee Ann je imela komaj osem tednov, ko jo je njena mama peljala na redni pregled k zdravniku, kjer je dobila cepivo DPT.  V vseh svojih osmih tednih življenja to ljubko, izjemno živahno bitjece ni tako pretresljivo zakričalo kot v trenutku, ko je dobila injekcijo. Štiri ure pozneje je bila Lee Ann mrtva. Je to lahko zaradi cepiva? so moledujoče vprašali starši. Ne, nikakor ne, je odgovoril zdravnik na urgenci.«
 
Cepivo proti hepatitisu B je znižalo nivo protiteles pri cepljenih
 
Študija, ki je bila objavljena v New England Journal of Medicine, dokazuje, da je nivo protiteles (za katere se predvideva, da korelirajo z imunostjo) ostro padel ali pa sploh ni bil več zaznaven pri 42 odstotkih cepljenih. Danes je v večini držav to cepljenje obvezno. Vendar pa ankete in medicinska literatura kažejo, da do 87 odstotkov pediatrov in družinskih zdravnikov meni, da novorojenčki tega cepiva ne potrebujejo. Poročilo o nasprotnih učinkih na cepivo proti hepatitisu B: »Sem mama treh fantov, starih šest let, štiri leta in skoraj sedem mesecev. Toda nesreča naše družine je, da našega sedemmesečnega dečka ni več med nami. Izgubili smo ga, ko je bil star skoraj dva meseca. Umrl je po prejemu prve injekcije cepiva proti hepatitisu B.«
 
Raziskava potrjuje, da so necepljeni otroci bolj zdravi
 
V nadvse obsežni študiji, objavljeni v British Medical Journal, so več kot 200 tisoč finskih otrok razdelili v tri skupine. Otrok iz prve skupine niso cepili. Otroci iz druge skupine so dobili po en odmerek cepiva Hib (pri starosti 24 mesecev). Otroke iz tretje skupine so cepili štirikrat (pri treh, štirih, šestih in 18 mesecih). Ko so dopolnili sedem in deset let, so preverjali, koliko jih ima sladkorno bolezen tipa 1. V skupini, ki je prejela štiri odmerke cepiva, je bilo pri starosti sedmih let 54 več obolelih (na 100 tisoč) kot v skupini, ki ni bila cepljena – to je 26 odstotno povečanje. V ZDA se vsako leto rodi štiri milijone otrok, kar pomeni, da bi lahko na leto preprečili 2300 primerov diabetesa.
 
Cepivo proti antraksu priklenilo mnoge vojake na invalidski voziček
 
Na tisoče pripadnikov ameriške vojske, ki so se udeležili zalivske vojne, so prisilili v cepljenje proti antraksu. 42 odstotkov jih je po cepljenju poročalo o nasprotnih učinkih (krvaveči izpuščaji, otekli sklepi, kronična utrujenost, izpadanje las, izguba spomina…). Sčasoma so se njihovi bolezenski znaki še poslabšali. Mnogi veterani so zdaj priklenjeni na invalidske vozičke in bolniške postelje.
 
Črne koze so dosegle vrhunec smrtnosti po uvedbi cepljenja
 
Po mnenju dr. Williama Farra, vodje londonskega statističnega registra, so »črne koze dosegle svoj vrhunec smrtnosti po uvedbi cepljenja«. Poročilo filipinske zdravstvene službe iz leta 1920 navaja: »Obstaja jasna vzročna zveza med odstotkom cepljenih otrok in številom umrlih za črnimi kozami: večje kot je število cepljenih, več je smrtnih primerov. Število umrlih za črnimi kozami je začelo padati, ko so ljudje začeli zavračati cepljenje.
 
Avtizem se je pojavil z množičnim cepljenjem proti oslovskemu kašlju
 
Prvi primeri avtizma so se v Združenih državah pojavili hkrati z vse bolj razširjeno uporabo cepiva proti oslovskemu kašlju. Do konca 80-ih so samo v ZDA vsako leto odkrili 4500 novih primerov avtizma.  Enako korelacijo med avtizmom in otroškimi cepitvenimi programi lahko odkrijemo tudi v drugih državah. Ko so ob koncu vojne ZDA zasedle Japonsko, so tam uvedle obvezno cepljenje. Prvi avtistični otrok na Japonskem je bil rojen leta 1945. Danes na Japonskem vsako leto odkrijejo več sto avtističnih otrok.
 
Odgovornost staršev za zdravje svojih otrok
 
Starši so le redko pripravljeni priti do svojih lastnih odločitev glede cepljenja. Vztrajno, skoraj religiozno zaupajo svojim zdravnikom in pediatrom. Mnogi starši preprosto nočejo prevzeti odgovornosti za odločitve, ki so povezane z zdravjem. A vendar so ravno starši tisti, ki na koncu odgovarjajo za lastno zdravje in zdravje svojih otrok.
 
Damjan Likar
 
Vir: Založba Planet Blog
 
 
 
 
2012 © Alternativno Zdravljenje - alternativno-zdravljenje.si
Vse pravice pridržane | Izdelava spletne strani - 1in1.si
Pomembno! Vsi podatki, objavljeni na tem spletnem portalu so izključno informativne narave in jih uporabite kot vir splošnih informacij. Prav tako vse informacije na tem spletnem portalu nimajo namena nadomestiti pregleda in posveta z vašim osebnim zdravnikom ali specialistom, ki sta edina kvalificirana in poklicana za presojo vašega zdravstvenega stanja in za posredovanje zdravstvenih nasvetov glede vaše morebitne bolezni oz. vaših zdravstvenih težav. Mnenja avtorjev objavljenih prispevkov, objavljenih na tem portalu ne odražajo nujno tudi mnenja skrbnikov portala Alternativno-zdravljenje.si.